Mihajlo Jozafat Hardi, slikarska razstava v Kulturnem centru Semič

V počastitev materinskega dne je bila v petek, 25. marca 2011, v Kulturnem centru Semič odprta slikarska razstava g. Mihajla Jozafata Hardija, duhovnika grko katoliške cerkve iz Metlike. To je bila v Semiču že njegova tretja predstavitev v organizaciji Kulturnega društva Orel Semič.

Oče Hardi je vsestranski umetnik, pevec, pesnik in slikar. Najbolj pa ga poznamo po njegovih ikonah.

Tokratno razstavo je kot akvarelist z motivi tihožitja posvetil materam. Sam zase pravi, da mu akvareli niso najbolj pisani na kožo. Vendar bo pozoren gledalec lahko ugotovil, da so mu kljub vsemu zelo dobro uspeli. Akvarel je že sam po sebi zahtevna slikarska tehnika, saj tu ni možno popravljati tega, kar enkrat naneseš na podlago. Uspešna mora biti vsaka poteza čopiča, ker drugače slika ne uspe. Po tem se ta tehnika tudi razlikuje od slikanja z oljem, kjer se lahko slika večplastno. Hardi pravi, da se je te tehnike lotil zato, ker je pri njem v nekem trenutku prišlo do zasičenosti z ikonografijo. Želel se je spočiti. Ikonografija je zelo poduhovljena in zato zahteva celega človeka. Akvareli so lahko na nek način nasprotje temu, saj so bolj spontani, mogoče v nekem smislu manj zahtevni, vendar pa kot sam pravi, so ravno tako izraz njegove duše.

Kot duhovniku je g. Hardiju človek in njegova duša na prvem mestu, zato se tudi kot slikar ne more ločiti od tega. Pravi, da so njegovi šopki namenjeni vsem materam, ki v sebi nosijo brezmejno ljubezen in zato tudi veliko dušo. Na žalost je to v tem našem sebičnem in materialnem svetu velikokrat premalo cenjeno. Vse preveč se pozablja na to, da ravno lastnosti, ki jih izražajo matere, t.j. ljubezen in potrpežljivost, tudi odpovedovanje in skromnost, lahko rešijo ta naš nori svet. Rešitev iz krize ni v tem, da sprejmemo nov gospodarski ukrep, čeprav je v širšem smislu tudi to potrebno, ampak da vsi čimbolj izražamo lastnosti, kot jih izražajo matere.

Odprtje razstave sta z igranjem popestrila učenca Glasbene šole Črnomelj Lea Kambič, rog in Dino Subašič, trobenta ob klavirski spremljavi profesorja Andreja Kuniča.

Razstavo, ki je na ogled do 18. maja, je odprla županja Občine Semič Polona Kambič. Na prireditvi je slikarja predstavila predsednica KD Orel Marija Stariha. Kaj mu samo slikanje pomeni, pa je številnemu občinstvu razložil sam oče Mihajlo, pod katerim imenom ga tudi poznamo.

Roman Panjan

Slikarska razstava dr. Antona Dolenca v Kulturnem centru Semič

V okviru 15. Krakarjevih dnevov je bila 18. februarja 2011 v Kulturnem centru Semič odprta slikarska razstava dr. Antona Dolenca. Upokojeni univerzitetni profesor, doktor medicinskih znanosti in profesor za sodno medicinsko znanost Medicinske fakultete v Ljubljani se odprtja svoje razstave žal ni mogel udeležiti, ker ga je bolezen prikovala na posteljo. Tako je razstavo odprl njegov dolgoletni najboljši prijatelj, Radovan Hrast, ki nam je zaupal tudi nekaj utrinkov iz slikarjevega življenja. Izvedeli smo, da Anton Dolenc ni bil samo dober strokovnjak svojega poklica, ampak tudi vsestranski umetnik. Poleg njegovih slikarskih platen smo lahko videli tudi fotografijo iz njegovih mladostniških let, kjer z znanimi obrazi iz Slovenske kulture igra na violino.

Napisal je tudi okrog 2.500 pesmi, kar nam daje vedeti, da je bil zelo ustvarjalna osebnost. Nekaj njegovih pesmi smo na prireditvi tudi lahko slišali. Prebrala nam jih je Hrastova prijateljica in pesnica, Jožica Kapele. Ob Dolenčevi osemdesetletnici je izšla pesniška zbirka z naslovom „Harfa v molu”, v kateri ga lahko spoznamo kot pesnika in risarja.

Tokrat pa se bomo ustavili pri njegovih slikah. Slikal je z oljem na platno. Motiv je pretežno človek, človeški obraz, če smo natančnejši. To nas verjetno ne preseneča, ker je bil v to usmerjen tudi njegov poklic. Rekel bi, da je o človeku veliko razmišljal. Pravijo, da se človekova duša odslika na obrazu, zato je portret velik izziv za slikarja. Če portret ne kaže človekovega karakterja, potem je prazen, brez energije, brez življenja. Menim, da je Antonu Dolencu uspelo to vnesti v njegove portrete, zato so živi. Gledalec jih z zanimanjem opazuje in si ob tem postavlja enaka vprašanja, kot da bi šlo za živo osebo. Druga značilnost njegovih slik je preprostost, skoraj otroška. Znal je izraziti bistvo s parimi potezami čopiča. Lahko bi rekli, da je z otroško preprostostjo znal mojstrsko naslikati človeški obraz. Tudi barve so živahne, tople, pozitivne, kar kaže na to, da je bil to človek vedrega značaja, topel po značaju s pozitivnim pogledom na življenje.

Noben umetnik ne more ustvarjati, ne da bi pri tem vsaj posredno predstavil tudi del sebe. Vsaka umetnina je vsaj delno avtobiografska. Tako, da bi poleg vsega naštetega lahko dodali še, da je na njegovih slikah, poleg preprostosti, opazna tudi globina in izvirnost. To so pa že značilnosti mojstrov.

Naj omenim še, da so bili skoraj vsi sedeži v avli Kulturnega doma zasedeni in po obrazih prisotnih lahko sklepamo, da so vsi od predstave nekaj odnesli. Pri tem mislim seveda na duhovni vidik. Če te umetniška stvaritev pripravi do tega, da se zamisliš, se mogoče sprašuješ ali pa poglobiš vase, potem ima delo sigurno umetniško vrednost. Verjetno bi se vsi prisotni strinjali, da je g.Antonu Dolencu to uspelo doseči.

Prireditev smo zaključili še s skromno pogostitvijo in prijetnim druženjem.

Zapisal
Roman Panjan